Nedavno sem imela priložnost spoznati čudovito zgradbo, ki se je zadnja leta skrivala nad parkom Tivoli. V lanskem letu se je dokončala prenova 182 let stare alpske hiše in Švicarija je odprla svoja vrata s prav posebnim poslanstvom.
Zgradba, ki na prvi pogled (zaradi svoje alpske zunanjosti) spominja na kraj odmaknjen očem javnosti, je včasih skrbela za številna druženja in služila kot umetniška rezidenca. Njeni začetki segajo v leto 1835, ko je avstrijski vojskovodja Radetzky dal zgraditi počćitniško hišo, ki je postala priljubljeno zbirališče. Zaradi lepe lege v parku Tivoli je načrte izdelal arhitetkt Ciril Metod Koch in nastala je rezidenca v domačijskem slogu s prvinami slovenske alpske hiše. Gostila je številne prireditve, druženja, koncerte in plese. Skrbela za razgibano družbo, ki je uživala v dobri beli kavi in domačem kruhu.
A žal je skozi leta izgubila svojo bahavost in razkošnost ter se umaknila očem javnosti vse do danes, ko je v vsej svoji veličini znova odprla svoja vrata in predstavila svojo bogato zgodovino. Pa ne le zgodovino, tudi načrte, ki jo bodo spremljali.
ZGODOVINA IN UMETNOST
V Švicariji so se izmenjale generacije umetnikov. Prvi umetnik, ki je tam najel prostore je bil kipar Ivan Zajc (avtor spomenika Francetu Prešernu), potem Karel Putrih (avtor figur na portralu skupščine), Zdenko Kalin, Stojan Batič in drugi... A če se vrnem še nazaj v zgodovino, naj omenim tudi našega Ivana Cankarja. Prav v Šviceriji bi naj nastala tudi njegova Bela Krizantema. Danes kulturni spomenik lokalnega pomena odpira svoja vrata tudi umetnikom, ki so že nekoč našli v njej svoje zatočišče in raj za ustvarjanje.
Prav poseben občutek me je zajel, ko sem stopila v njen srč in začutila v zraku vso to moč ustvarjanja, ki jo je leta in leta skrivala v sebi. V veliko čast mi je bilo tudi spoznati hčerko kiparja Stojana Batiča in sicer umetnostno zgodovinarko Jernejo Batič, ki je kot vodja projekta bdela nad prenovo Švicarije. Zgradba, ki je že v 19.stoletju slovela kot priljulbljeno zbirališče meščanskih kulturnikov, bo odslej prav tako namenjena umetnikom. Na 2230 kvadranih metrih bo na razpolago 17 delovnih enot. Od tega so štirje prostori namenjeni umetniškim rezidencam, potem sta tukaj še dva bivalna ateljeja za mlade umetnike, dva ateljeja za kiparje, preostali pa za druge umetnike. In med njimi sem spoznala Silvestra Plotajs – Sicoe.
Njegovo delo je v slovenskem prostoru precej samoniklo in posebno. Izstopajoč kolorizem se precej razlikuje od običajno videnega in izpostavlja slikarjevo neobremenjenost. Prav slednje mi je veš, ker nagovarja in se zliva v sodobni čas. Kot eden prvih umetnikov je svoj navdih našel prav v Švicariji, ki mu je odprla svoja vrata za nemoteno ustvarjanje. Sledili pa mu bodo tudi drugi in s svojo prisotnostjo obogatili družebno in umetniško dogajanje na mestom. Celotno pritljičje je namreč namenjeno tudi javnemu programu, razstavam in drugim prireditvam ter izobraževalnim programom, ki jih bo izvajal Mednarodni grafični likovni center MGLC.
Pred obiskom Švicarije si je naša majhna ekipa ogledala tudi potek dela v MGLC in priznam, da sem bila navdušena nad demonstracijo grafičnih tehnik. Predvsem sitotiska in litografije.
In če se vrnem nazaj na Švicarijo. Prav te dni se odvija PROJEKT: Švicarija: Skupnost, umetnost in narava, s katerim se Ustvarjalni center Švicarija uvaja v kulturno življenje prestolnice.
Projekt izhaja iz treh temeljnih elementov, ki so zaznamovali zgodovino stavbe: skupnosti, umetnosti in narave. Projekt sestavljata razstava in obrazstavni program, ki po navdihu stavbe aktualizirata zgodovino Švicarije in tako podajata smernice za njeno delovanje v prihodnosti.
Večplastno razstavo tvorijo štirje sklopi: Zgodovina, Spominski atelje Stojana Batiča, Arhitektura in Umetnost. Razstava nas popelje skozi zgodovino in družabno življenje v stavbi, nam predstavi delovanje umetnikov v njej, in nam osvetli nedavno prenovo. Te sklope povezujejo umetniška dela, razporejena po skupnih prostorih nekdanjega hotela, ki odpirajo razmislek o obstoju elementa narave kot družbenega konstrukta.
Sodelujoči umetniki na razstavi: Nika Autor, Stojan Batič, Dragica Čadež, Jure Detela, Meta Grgurevič, France Gruden, Sergej Kapus, Janez Lenassi, Karel Plemenitaš, Karel Putrih, Drago Tršar, Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Bilal Yilmaz.
Avtorica projekta: Yasmín Martín Vodopivec.
Razstava je nastala v sodelovanju Mednarodnega grafičnega likovnega centra z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Mestnim muzejem Ljubljana in Arhitekturnim birojem Arrea
In da zaključim moje pisanje o tej čudoviti zgradbi. Veselim se ponovnega obiska, ko bom obsedela na čudoviti terasi in uživala ob pogledu na pisano Ljubljano. Predvsem pa se bom s kančkom spomina vnila v čas Ivana Cankarja, ki je prav na istem mestu iskal navdih za svoje pisanje.
Pa do prihodnjič!
Foto: Urška Boljkovac – Arhiv MGLC
