© 2023 Agencija MIMA, Mihaela Margan Kocbek s.p.

2.kolumna revije L&Z

November 4, 2019

 

Novi izzivi

 

Po zaključku počitnic navadno vedno pride “streznitev”. V smislu zavedanja, da je tistega brezskrbnega poležavanja na plaži konec in da smo znova vstopili v val novega – jesenskega obdobja. S prihodom septembra prihajajo številni novi izzivi in za mnoge novo šolsko leto. Nove prelomnice in nova spoznanja. Letos moja hčer odhaja v prvi razred in prejšnja leta sem spremljala otroke prijateljic, ki so si na svoje hrbte nadeli veliko prevelike šolske torbe in zakorakali proti šolskim zgradbam. Mamice, ki so s telefoni v roki obeležile prvi šolski dan in ga ponosno delile na družabnih omrežjih. Koliko veselja, a hkrati skrbi prinese to novo obdobje, ki se ga takrat nisem zavdala. “Boš videla, kako hitro bo prišel ta trenutek. Kako hitro bo Kiana v šoli, in kako boš šele preko nje spoznala neusmiljem časovni stroj,” so bile besede  ene od mojih znank. In res. Prej so mi leta tekla, brez da bi jih štela. Dnevi so minevali, meseci so se obračali. Zdaj, ko je ob meni otrok vidim prve korake, prve besede, prvi obisk vrtca in prvi dan šole?!? Moj otrok gre v šolo? V grlu imam cmok in septembra bom ena tistih mam, ki bodo stale na vratih šolskega poslopja in si skrivaj brisale svoje solze. Otroci rastejo, z njimi pa rastemo in se staramo tudi mi. 

Svojega prvega šolskega dne se še danes zelo dobro spomnim. Sicer sem ob odhodu v šolo štela eno leto več, kot bo letos moja Kiana (telefonov in interneta ni bilo, da bi naše mame ovekovečile ta pomemben treenutek…). Naše generacije so v šolo odhajale z dopolnjenimi sedmimi leti (moja hčer še prvega septembra uradno ne bo niti šest let), saj smo pred tem v vrtcih opravljali oz.obiskovali t.i. “malo šolo”. S sedmimi leti nas je v razredu pričakala stroga učiteljica. Tovarišica, smo ji takrat govorili in do nje gojili veliko spoštovanje. Na polici je imela dolgo šibo, s katero je ob nemiru v razredu precej glasno počila po mizi, in v trenutku preusmerila koncentracijo. Ob vstopu v šolo smo postali tudi pionirji in podali našo pionirsko zaobljubo. Prejeli smo Titovko (modro kapo z rdečo zvezdo) in rdečo rutico. Babica mi je kupila modro plesirano krilo in belo bluzico. Na vseh nastopih, svečanih proslavah in praznikih smo jih s ponosom oblekli, saj smo predstavljali združen enoten narod različnih republik. Vsem je bilo isto načelo podati pionirsko zaobljubo, s katero smo prisegli, da se bomo pridno učili in delali, da bomo spoštovali starše in učitelje in da bomo zvesti in iskreni tovariši. Da bomo ljubili svojo domovino, njene bratske narode in narodnosti in gradili novo življenje, polno sreče in radosti. Pravzaprav bi večino te prisege lahko uporabili še danes ampak zaključimo s totalitarno navlako, so takrat dejali tisti, ki so stali v prvih vrstah in salutirali. Danes več ne stojijo ampak sedijo. Zgubil pa se je smisel, ki nas je vse povezoval. Simsel, ki je držal naš narod in smisel, ki ga več nimamo. Zadnje generacije, ki so s stisnjeno pestjo stale vsak dan pred razredno tablo in salutirale: “Za domovino!” “S Titom naprej!” so to zaobljubo zadale v šolskem letu 1989/1990. Takrat sem obiskovala tretji razred in spomnim se, da smo se učili o vseh republikah nekdanje Jugoslavije. Države, iz katere izhajajo naši sorodniki, bratje, seestre, babice, dedki, strici in tete. Da sem bila zadnja generacija, ki se je v šoli učila srbohrvaškega jezika in pisanja cirilice. Da smo bili zadnje generacije, ki se danes ob počitnicah na Hrvaškem ali nekdanjih državah Jugoslavije brez težav sporazumevamo, med tem, ko za to komunikacijo današnja mladina uporablja angleški jezik. Za zamislit. 

Pa do branja prihodnjič!

 

Please reload

Ne spreglejte:

November 5, 2019

Please reload