Tokrat vam predstavljam 100 dnevno potovanje, ki ga je za vas pripravila Vida Igličar v njeni novi knjigi 100 dni za boljšo mene. Imela sem to čast, da sem poklepetala z Vido, ki mi je zaupala njeno življenjsko pot in vse o knjigi, ki sem jo prebrala na dah. Upam, da tudi vas preseneti tako pozitivno, kot je mene!
Vabljeni na 100-dnevno potovanje do boljšega počutja z enim majhnim dobrim dejanjem na dan.
Mlada ilustratorka in oblikovalka Vida Igličar je na svoji ustvarjalni poti že kot študentka izkazala velik talent in nadpovprečnost. Tudi na poklicni poti je hitro napredovala – vse do umetniške direktorice na osrednji slovenski oglaševalski agenciji. Vendar jo je na tej poti nenadejano čakala tudi velika osebna preizkušnja, boj z izgorelostjo. Ob okrevanju in spopadanju z vsemi težavami, ki jih prinaša izgorelost, se je lotila posebnega izziva: v stotih dneh bo s po enim dobrim dejanjem na dan izboljšala svoje življenje. Vsakič je odgovorila na 3 ključna vprašanja, odgovore opremila z ilustracijo, oboje objavila na Instagramu in takoj pritegnila pozornost medijev ter sledilcev. Zdaj je pred nami še lična in navdihujoča knjižna izdaja, obogatena z avtoričinim uvodom, avtorskimi ilustracijami in dodatkom – »dnevnikom«, s katerim k 100 boljšim dejanjem vabi vsakega bralca: »Ko sem se sama spoprijemala z izzivi, sem se v upanju, da se velike spremembe začnejo z majhnimi koraki in da se zadovoljstvo skriva v majhnih stvareh, podala na pot k boljšemu telesnemu in duševnemu počutju. Vabim vas, da tudi vi stopite iz cone udobja in spet odkrijete radost in veselje.«
Vida odpeljiva se nazaj v preteklost. Dajte nam zaupati, kako vas je pot s študijem odpeljala na univerzo De Montfort v britansko mestece Leicester?
Ko sem zaključila drugi letnik, sem se s škofjeloške prepisala na gimnazijo Bežigrad, kjer sem pričela z obiskovanjem programa mednarodne mature. Za program sem se prej kot iz želje po tujini odločila, ker je ponujal poglobljeno spoznavanje izbranih predmetov in več poudarka na povezovanju znanj in oblikovanju svojega mnenja. Tam pa sem naletela na sošolce in sošolke, ki so imeli povsem izdelan plan za študij. Večina jih je razmišljala o tujini, kar me je spodbudilo, da sem se še sama pozanimala, kaj drugje ponujajo. Pritegnil me je eno letni program Foundations Studies of Art and Design in tako sem se podala v Anglijo. Nad izbrano De Montfort University sem bila navdušena in tam nadaljevala še z dodiplomskim študijem grafičnega oblikovanje in ilustracije.
Takrat ste študij zaključili in prejeli celo nagrado za najboljšo študentko v letniku. Koliko težko se je bilo dokazati, kot nekomu, ki prihaja iz tujine in kakšni so vaši spomini na študij?
Izkušnjo s študijem težko prehvalim. Oba programa sta bila odlično strukturirana in v večinskem delu usmerjena v prakso. Profesorji so bili poleg poučevanja še vedno dejavni v industriji in v stiku z aktualnimi trendi in pristopi. V zadnjem letniku so nas odlično pripravili na začetek službene poti. Eden izmed predmetov je bil namenjen lastni promociji in pred zaključnimi izpiti smo morali imeti pripravljen svoj portfolio, biti prisotni na spletu in imeti odkljukan seznam služb, na katere smo se prijavili. Tekom študija sem ogromno časa namenila ustvarjanju in nikoli nisem imela občutka, da bi bila kot tujka v težjih okoliščinah. Na srečo sem v tujini poleg izvrstnih mentorjev že v prvem letu študija med sošolkami našla tudi nekaj pravih prijateljic, s katerimi smo se nato družile tekom nadaljnih let.
Kakšne načrte ste imeli za prihodnost? Kako ste našli nove izzve na oglaševalski agenciji Pristop? (Kakšno je bilo vaše delo, koliko kreativnosti vam je dopuščalo in koliko so vam je pri tem delu pomagale tudi izkušnje s študija?)
Še pred podeljeno diplomo mi je bila ponujena služba v studiu v Leicestru, kjer sem tekom študija pridobila delavne izkušnje, sprejeta sem bila na podiplomski študij na London College of Communications in hkrati sem poslala svoj portfolio na dve slovenski agenciji. Kmalu sem se dobila z Aljošo Bagola in dogovorila sva se, da po podelitvi diplome začnem s službo na Pristopu. Nisem planirala, da se bom našla v oglaševanju, a mi je na začetku poti zelo ustrezala tamkajšnja raznolikost in dinamika dela. Izkušnje iz študija so mi vsekakor prišle prav, toda ogromno sem se naučila kasneje skozi delo na številnih projektih. Na Pristopu sem izkusila, kaj pomeni skupinsko delo in kako navdušujoče je delati z ljudmi, ki razmišljajo izven okvirjev. Poleg službe pa sem redno ustvarjala še svoje lastne projekte, ki so prišli iz želje po manj prodajno usmerjenih izdelkih in več svobode glede izvedbe in stila.
Postali ste umetniška direktorica in še dalje ustvarjali kot grafična oblikovalka in ilustratorka. Kateri del dela vas najbolj prevzema, kje se najbolje počutite? (Predsvem kako doživljate svoje delo).
Zelo mi ustreza kombinacija oblikovanja in ilustracije. Izziv mi je delati za zanimive naročnike, po drugi strani je poseben občutek, ko ustvarjam iz sebe, brez cilja ali potrebe po uresničevanju zahtev in pričakovanj drugih.
Za svoje delo ste prejeli številne nagrade na področju oblikovanja in oglaševanja. Koliko bolj pod pritiskom ste bili zaradi tega? Konec koncev se nekako pričakuje, da je človek vedno boljši... Kaj so vam pomenila ta priznanja?
Priznanja in nagrade so del oglaševanja. Vedno sem imela razdvojen odnos do tega - po eni strani so se včasih projekti ustvarjali zgolj za nagrade, kar se mi je zdelo umetno in zrežirano, po drugi strani pa če recimo za projekt za družbeno dobro ne dobiš primernega naročnika, ki bi ga izvedel, lahko prejeta nagrada prinese potrebno pozornost in izpostavljenost, da pride do ljudi.
Nekako vas je izgorelost pripeljala do točke, kjer ste se ustavili. Kaj je takrat šlo skozi vašo glavo in kako ste se odločili, da je čas za spremembe?
Nisem si mislila, da mi bo diagnoza izgorelost življenje obrnila pri 26ih letih. Mislila sem si, da si pri teh letih neuničljiv. Potem pa ko telo reče “stop” in od tebe zahteva počitek in daljšo bolniško, začneš odkrivati, kje so šle stvari narobe. Pri meni je bil velik dejavnik, da sem z delom začela povezovati in z dosežki ter produktivnostjo pogojevati svojo vrednost. Četudi sem odnose z bližnjimi in čas zase postavljala visoko na lestvici vrednot, moj urnik tega ni odražal. Ko fizično nisem mogla delati in se mi je zdelo, da sem ostala brez vsega, sem vedela, da je čas za spremembo.
O izgorelosti je svojo knjigo izdal tudi nekdanji kreativni vodja agencije Aljoša Bagola. Tema, ki je precej oblujena saj se s tovrstnimi težavami srečuje velika večina ljudi – ne glede na položaju in delovnem mestu. Kaj menite, kje je vzrok, da so to čedalje pogosteje dogaja?
Če sklepam po sebi, je bila to izguba ravnovesja in stika same s seboj. Prehitro in prepogosto pozabimo, da se zadovoljstvo ne skriva v dosežkih, denarju, moči, ampak v malih, vsakodnevnih stvareh.
Ste kdaj obžalovali, da ste stopli na samostojno poslovno pot?
Zaenkrat ne. S samostojno potjo sicer pride več odgovornosti in dela na različnih področjih, a pridobiš več svobode pri kreiranju urnika in izbire glede tega koliko, za koga, za kakšen namen in kakšno ceno delaš. Samostojna pot zahteva tudi več discipline, a ta je bila ponavadi moja močna točka in mi sedaj še toliko bolj pride prav.
Nedavno je luč ugledala tudi vaša knjiga z naslovom 100 dni za boljšo mene. Zakaj in s kakšnim navdihom ste začeli pripravljati to knjigo? (In kako gledate danes nanjo, ko je med bralci?)
Vse skupaj se je začelo, ko sem se vrnila z bolniške zaradi izgorelosti in opažala, da moje počutje še vedno ni dobro. Pogrešala sem spontanost in navdušenje nad življenjem, prepogosto sta me spremljali otožnost in tesnoba. Takrat sem si zadala osebnostni in kreativni izziv, za katerega sem naslednjih 100 dni vsak dan naredila eno majhno, boljše dejanje na dan. To sem skupaj z ilustracijo dnevno objavljala na Instagramu in v zapisu odgovorila na tri vprašanja - kaj sem tisti dan naredila bolje, če se je kdo zaradi tega bolje počutil in če je dejanje prineslo kakšna nova spoznanja. Tekom 100 dni sem delala male korake v smeri boljšega počutja in dosegla velike zmage. Pustila sem službo in stopila na samostojno podjetniško pot, spoznala partnerja in z njim vzpostavila ljubeč odnos, se vrnila v rutino teka, začela vikende namesto za računalnikom preživljati v naravi, spregovorila o izkušnji z izgubo, anksioznostjo … Zaradi svojih malih in velikih zmag in zaradi izredno pozitivnega odziva s strani sledilcev je v meni rasla želja, da izziv ponesem naprej med ljudi. Vesela sem, da je Mladinska knjiga podprla mojo idejo in da smo izdali knjigo, ki upam, da bo iz cone udobja premaknila še koga. Želim si, da knjiga bralcem prinese navdih, jim ponudi oporo, ko jim je težko in jih spomni, da je sprememba na bolje lahko vedno eno malo dejanje stran.
Recimo všeč mi je bil 55. dan, kjer ste omenili, da ste tri dni preživeli brez računalnika. Danes bi si morali zapovedati, da preživimo tudi nekaj dni brez mobilnih telefonov, ampak to je že verjetno misija nemogoče. Kaj menite, smo preveč vpeti (ali bolje zasvojeni) z umetno inteligenco, družbenimi omrežji in socialnimi mediji, ki narekujejo naš sleherni vsakdan? Kaj menite, kako bi se lahko odcepili od tega in ali je to sploh mogoče?
Naj najprej dodam, da sem tri tedne preživela le brez osebnega računalnika. Takrat sem še vedno delala v agenciji in delavnik preživela za službenim računalnikom. Ker se mi je osebni pokvaril, sem bila primorana prosti čas preživljati drugače. Spomnim se, da mi je bilo sprva čudno in v izziv, po par tednih pa sem z navdušenjem spremljala, kako se je s tem sprožil cikel sprememb. Serije sem zamenjala za knjige, večkrat sem se odpravila teč, bolj sem bila organizirana in več časa sem preživela v naravi. Po sebi sodeč verjamem, da nas je veliko zasvojenih s telefoni. Dokler si tega na nek način ne omejiš, se morda tega niti ne zavedaš. Te dni si pogosto za izziv zadam, da dam telefon na stran in ga sama od sebe ne preverjam. Včasih zanimivo, drugič strašljivo je, kolikokrat bi na pol nezavedno sicer posegla po njem.
V knjigi bralec lahko dobi namige, kako znova odkriti radosti in veselje. Ni skrivnost, da so to področja, ki jih vsi čedalje bolj iščemo. Kot nekakšna rariteta, ki je nekoč bila nekaj čisto vsakdanjega. Zakaj?
Mislim, da smo kot družba začeli preveč častiti produktivnost. Utrujenost zaradi dela je postala statusni simbol. Včasih me je pri ljudeh najbolj zanimalo, s čim se profesionalno ukvarjajo, kaj ustvarjajo in kje so zaposleni. Danes me bolj kot to zanima, kaj počejo, ko se delavnik zaključi. Morali bi se večkrat opomniti, da je, četudi klišejsko, pomembno potovanje in ne destinacija. Zakaj delamo? Da se bomo upokojili z goro denarja ali da lahko danes živimo življenje, kot si ga želimo? Ker nas to veseli ali ker nam je všeč, kako nas vidijo drugi? Zame je najboljša protiutež stremenju po produktivnosti čas, ki ga preživim v naravi.
Včasih je nekaj veliko lažje povedati, zapisati, podati – vsi radi prebiramo uspešne zgodbe ali korake do uspeha. A zelo težko sami naredimo korake. Kaj je vam pomagalo?
Iskreno sem se pogovorila sama s sabo in napisala pismo sebi. S tem sem začela projekt. Takrat sem z odprtimi očmi pogledala svoje počutje, si priznala, s čim nisem zadovoljna in kaj bi rada spremenila. Proces rasti tako ni izviral iz občutka krivde ali graje sebe, ampak ker sem se želela bolje počutiti. Zdelo se mi je, da je čas, da si to iskreno privoščim, da se neham sabotirati in začnem zaupati, da sem zmožna sprememb. Zamenjala sem “morala bi” z “želim si”. Bralcem svetujem, naj le poiščejo motivacijo za prvi korak. Ko sprejmeš odločitev in se premakneš iz točke nič, je polovica narejenega, naprej bo lažje steklo.
Knjiga je namenjena vsem, ki si želijo spremembe na bolje, rasti in napredka na katerem koli področju. Namenjena je vsem, ki se srečujejo s poslabšanjem razpoloženja, izgubo motivacije, ravnodušnjostjo ali pa le ne vedo točno, kako naprej. Namenjena je vsem, ki so slabo počutje začeli povezovati s cono udobja, katero je čas, da zapustijo. Če sem sama 100 dnevno potovanje začela s slutnjo in upanjem, da do velikih reči vodijo majhni koraki, lahko bralci nanjo zakorakajo z oprijemljivim dokazom za to. Želim si, da knjiga ponudi navdih, da vsi na lastni koži preizkusimo, kako je sprememba na bolje lahko samo eno majhno dejanje vsak dan stran.
Zanimivo je tudi to, da ste knjigo opremili in oblikovali z vašimi lastnimi ilustracijami.
Nam zaupate kako so nastale oz katere ilustracije iz knjige so tudi vam najbolj pri srcu?
(Zanimivo mi je, da sem v knjigi zasledila kar nekaj ilustracij ženskih likov – vendar brez obraza. Torej brez oči, nosu, ust... S kakšnim posebnim namenom?)
Ilustracije so dnevno nastajale, ko sem uresničevala 100 dnevni izziv. Vsak dan sem nekaj narisala, kar je opremilo dejanje. Zame je bil to tudi kreativni izziv, saj sem se preiskusila v številnih novih slogih in bila primorana v omejenem času nekaj ustvariti. Do stila portretov brez oči je prišlo spontano, ko sem reducirala elemente in iskala minimalističen izraz. Mogoče je prišlo tudi kot posledica pomanjkanja časa. Morda pa zato, ker oči na obrazu največ povedo in sem želela čustveni izraz pustiti odprtega za interpretacijo. Pred časom me je eden od sledilcev na instagramu opomnil, da se mu zdi avtoportret z naslovnice knjige kot slovenska različica lutke daruma. To je kipec iz japonske tradicije, na katerega narišeš oči šele takrat, ko dosežeš zastavljeni cilj. Čeprav naključna povezava, se mi zdi, da lepo paše h knjigi. Ko izpolniš 100 dnevni izziv, si tako na naslovnico narišeš še oči, kakršne koli želiš.
Kakšni žanri knjig so vam osebno pri srcu in po kakšnih knjigah najraje posegate?
Največ knjig preberem s področja psihologije - naj bodo strokovne ali bolj osebne in pripovedne. Drugi žanr so potem romani, kjer mi je že nekaj let ljub Haruki Murakami. Trenutno berem Tek za zmajem Khaled Hosseini. Občasno posežem tudi po poeziji, najpogosteje slovenski.
Zaupajte nam, kakšni so vaši nadaljni načrti? Bo prišla še kakšna knjiga?
Trenutno sem v obdobju, ko se predvsem prepuščam. Odkar sem se iz Ljubljane preselila v Škofjo Loko, ne daleč stran od rodnega Godešiča, več časa preživim v naravi. Večkrat na dan se za pavzo med delom odpravim na sprehod in poslušam podkaste, izpopolnjujem kuhanje zdravih jedi, meditiram in preživljam čas z bližnjimi. Želja je, da tako nadaljujem naprej. Za kar nekaj projektov imam trenutno željo, da se uresničijo. Ker se je zadnja knjiga zgodila tako lepo spontano, ne dvomim, da se bo tudi naslednja in se je že zdaj veselim.
Foto: Taja Košir Popovič
