Praznični december mi vedno prinese ne zgolj vse okrašene lučke in evforije božičnega nakupovanja. Je čas, ko vse povsod zadiši vonj po cimetu, kuhanem vinu in seveda peki. Domači peki peciva se enostavno ne morem upreti. Res je, da sem se vedno raje pustila sladkim užitkom spečenega peciva moje mame. Ampak letos me je presenetila s stavkom: “Miša, a boš letos kaj pekla?” Čeprav ve, da imamo v decembru navadno polne roke drugega dela, ampak vseeno me je presenetila njena ideja. Navadno je sama pekla pecivo z mojo Kiano, in skupaj sta ustvarjali božične kekse s kakšno zanimivo dekoracijo.
Spomnim se, kako sem tudi sama v svojem otroštvu najraje preživela dneve z mojo babico v kuhinji. Imela je takšno majhno kuhinjo, v kateri je bilo ravno dovolj prostora, da si se dvakrat obrnil. Ker sem bila premajhna, da bi segla do pulta, mi je vedno prinesla majhno leseno pručko na kateri sem stala in z ročicami gnetla pripravljeno maso. Včasih je bila kakšna tako dobra, da sem na skrivaj vanjo pomočila prst in ga policala. Vedno me je skregala, a ko se je obrnila stran, sem vajo ponovila. Tega testa, ki je končal v mojem trebuščku je bilo v enem trenutku preveč in posledice so bile seveda občutne kot neprijetna bolečina. Najbolj neprijetna izkušnja pa je bila, ko sem imela občutek, da sem dovolj velika (čeprav sem štela dobrih pet let) in sem se pogumno stegovala do drugega elementa. Takrat so se mi noge pod leseno pručko zamajale in štrbunknila sem z glavo naprej, ravno do roba drugega elementa, kamor sem priletela naravnost z nosom in brado. Še danes se mi pod ustnico pozna presekana brazgotina, ki me bo vse življenje spominjala na moj kuharski podvig z mojo babico. Ampak vse to me ni odvrnilo od tega, da bi se še dalje vrtela z babico po njeni majhni kuhinji. Kot otrok sem dobro vedela, kje je skrivala vse slastne čokoladice in kje so bile škatle s piškoti. Tudi moja Kiana ima svoj predal v katerem skrivamo sladke dobrote za trenutke, ko nam “pade cuker”. Pač fraza, ki se ji ne moreš upreti. No ta predal je poslastica za vse nas. Moja Kiana pa zjutraj v košu vedno opazi snedene čokoladice in naju z možem krega, kdo jih je pojedel. Enkrat si je celo naredila inventuro predala in na list zapisala vse njene slastne dobrote. Ker sva jih seveda midva zmazala, sem se morala hitro odpraviti v trgovino (še preden bi ona prišla iz šole in opazila kaj manjka), da sem nabavila vse kar je po njeni inventuri manjkalo. Ampak to so sladki izzivi, ki verjamem, da jih v vsaki družini ne manjka. Čeprav, ko zdaj to berete mislite, da smo obsedeni s sladkarijami.
Pa vendar temu ni tako. Priznam, rada pojem dobro domače pecivo ampak po nekaj grižljajih mi je dovolj. Tudi torte recimo v zadnjem času preferiramo manj sladke. Tiste – bolj zdrave. Kolikor je pač to pri tortah mogoče (smeh). Zato tudi ko sama pečem, pečem tako, da nikoli ne upoštevam receptov pri dodajanju sladkorja. Ali zmanjšam količine, ali pa uporabim kakšno drugo sladilo (recimo stevio) ali rjav sladkor. Včasih pa je dovolj že kakšna domača marmelada, ki jo uporabim pri peki Linških piškotov. Seveda so najboljši, če so pomočeni v stopljeno čokolado. In zdaj sem že dobila nove ideje za peko piškotov. Levji delež tega opravila pa bom tako kot zmeraj prepustila moji mami. In tako se bo izročilo peke peciva prenašalo tudi na njeno vnukinjo, ki to počne s takšnim veseljem, kot sem ga jaz ko sem bila v njenih letih. In to je največje darilo božičnega časa. Da preživimo čas v objemu tistih, ki nam največ pomenijo. In da skupaj počnemo takšne stvari, ki bodo z veliko ljubeznijo pustile sladek pečat tudi pri naših otrocih. Vesele praznike in veliko slastno pečenega peciva vam želim ob zaključku tega leta.
Vaša Miša
