Hrvaški pisec literature s področja popularne psihologije in duhovnosti Bruno Šimleša je po knjižnih uspešnicah Ljubezenoslovje, Umetnost življenja, Šola življenja in Brez rokavic, slovenski javnosti predstavil novo knjigo z naslovom Resnice in zmote o ljubezni. Tema, ki je v današnjem času še kako priljudna in s katero se je dotaknil širokega kroga bralcev.
Bruno ni skrivnost, da vas slovenske bralke obožujejo. Kaj menite s čim ste jih prepričali?
Mislim, da je najpomembnejše to, da v življenju in knjigah govorim o tem, kako nekaj narediti, med tem, ko mnogi avtorji govorijo le o tem kako bi morali. “Moraš ljubiti sebe, moraš odpustiti sebi in drugim, ker vsi delajo najboljše, kar lahko. In morate biti pristoni v danem trenutku…” Vsi vemo, da bi to morali, ampak kako to doseči, je težko. Prav zato sem temu posveti svoje knjige, ker me je že od nekdaj zanimala življenjska praksa. V teoriji pa smo vsi tako ali drugače pametni (smeh). Vendar moram še reči, da ljubim moje slovenske bralce, ker mi je všeč njihova predanost življenju. Vsakič po promociji ali predavanju veliko ljudi kupi mojo knjigo in jo takoj prebere. Naslednji dan pa začnejo postavljati dodatna vprašanja. Obožujem takšno predanost osebnemu razvoju.
Nedavno ste predstavili vašo knjigo Resnice in zmote o ljubezni. Tovrstnih tem verjetno ne zmanjka tako zlahka. Kako ste se lotili pisanja te knjige?
Po knjigi Ljubeznoslovje, kjer sem pisal o tem, kako ljubiti sebe, kako najti parnterja in največjim napakam o ljubezni… je bilo še veliko nerešenih tem o ljubeznih in odnosih. V knjigi Resnice in zmote o ljubezni pa sem se osredotočil na razlike med moškimi in ženskami. Napisano je celo poglavje o znamenitem Zakonu privlačnosti. Verjamem, da lahko z mislimi, občutki in dejanji privlačimo nekakšne izkušnje, vednar sem precej kritičen do tega. Vzamimo recimo primer če želite dobiti (pritegniti) partnerja in se obnašate tako, kakor da ga že imate. Da kuhate za dva, čeprav ste sami, da mu pristavite obešalnik za njegova oblačila ob postelji, čeprav ne živi z vami… Se vam zdi, da vesolje nima pametnejšega dela, kot da pogleda v vašo kuhinjo ali spalnico? Kje! Pomembno je, kakšna sporočila oddajate s srcem in s svojimi dejanji. Vesolje se bo odzvalo na to. Ne bo pa gledalo, koliko piščancev ste mud dodatno spekli za kosilo. Ali veste, če lahko oprostite, ali znate prisluhniti, ali znate ljubiti…? To so pomembne vibracije za način privabljanja ljubezni, ne pa prazen obešalnik pri omari.
Na trgu številni avtorji pišejo o tovrstni tematiki in literature ne primankuje. S čim bo vaša knjiga nagovorila bralce in kaj jo dela posebno?
Eden od mojih prijateljev je dejal, da imam v svojih knjigah drugačen “No bullshit” (brez sranja o.p.) pristop od ostalih. Ne želim izgubljati časa za prazne izgovore. Vedno, kadar podajamo prazne fraze, naše srce trpi. Obstaja nešeto težkih življenjskih izzivov in ni smislno, da se z njimi soočamo in izpolnjujemo pozitivne afirmacije, če v njih resnično ne verjamemo. Ampak to ni moje literarno znanje. Do mojega pisanja, idej in tega, kar podajam, je prišlo po več tisoč razgovorih z ljudmi v različnih situacijah. Zato vem, kaj v resnici deluje in kako ljudje absorbirajo informacije. Ali kaj potrebujejo za resnične spremembe. Katere blokade moramo prekiniti, da bi resnično zaživeli tako, kot si zaslužimo. Praksa… vedno me zanima praksa in verjamem, da se na to odzivajo moji bralci.
Mnogi se sprašujejo kaj je ljubezen in kaj pomeni ljubiti nekoga. Kako vi razlagate ta dva pojma v vaši knjigi?
Ljubiti nekoga pomeni sprejeti svoje prednosti in slabosti. Delovalo bo, če je naše srce zapolnjeno z lepotami, da brez skrbi lahko sprejme tudi slabosti. Ni popolnega odnosa in ni popolne ljubezni, kar bi morali vedeti že vsi, starejši od osem let. Ženske so sicer nekoliko bolj nagnjene k iskanju popolnega partnerja, vendar bi morale najti osebo, ki jim popolnoma ustreza. Osebo, ki bi nas prevzela s svojim najboljšim delom, ki ga oddaja in s tem kako ljubi in potem lahko sprejmemo tudi tiste nekoliko slabše dele.
O tem, da smo moški in ženske različni je bilo spisano že veliko knjig. Kako vi gledate na to?
Ni veliko skupnih stvari, ki bi se navezovale na moške in ženske. Lahko pa rečemo, da so nekatere stvari bolj nagnjene k ženskam, nekatere pa k moškim. Ženske so na primer bolj nagnjene k temu, da ne izberejo moškega glede na to kakšen je, ampak glede na to, kaj upajo, da bo postal. Kot da so moški iz gline, ki jih bodo oblikovale po svoji volji. Kakor da na začetku odnosa mislijo: “Zdaj ni nekaj posebnega, ampak ko ga vzamem v roke…” In potem izgubijo leta in leta ter številne živce med tem, ko poskušajo iz njega narediti to, kar on ni. Veliko pametneje je izbrati moškega, ki ga ni potrebno spremenit, da bi z njim občutile srečo. In zamislite, takšni celo obstajajo! Po drugi strani pa so moški pogosto šibkejši pri prepoznavanju in izkazovanju čustev. Mnogi so bili vzgojeni tako, da kot pravi moški ne pokažejo svojih čustev in to je izraz slabosti! In potem so tukaj še moški med 30 in 50 let, ki so resnično čustveni invalidi in imajo resne težave v intimnih zvezah. V knjigi sem naštel 15 najpomembnejših razlik med moškimi in ženskami in moj namen ni bil, da bi napadal ene ali druge, ampak da bi jim olajšal medsebojno razumevanje.
Cilj posameznika, je biti v zvezi, v kateri si ljubljen. Kako nam to, v današnjem času sploh uspeva?
Najprej je treba izbrati partnerja, s katerim delimo ključna življenjska prepričanja in prioritete, saj bomo veliko lažje razvili razumevanje in spoštovanje ter dolgoročno ljubezen. Zaljubljenost se lahko pojavlja, ampak za ljubezen pa moramo imeti resnične in stabilne temelje. In šele po pametni izbiri sledi ogromno dela in truda. Npr: te dni se z družino ravno nahajamo v Latisnki Ameriki kamor sva se odpravila s svojo devetletno hčerko. Skupaj uživamo v družinskih trenutkih. Sva pa uživala tudi v tem, ko sva jo za tri dni pustila pri naših poročnih pričah in se sama odpravila v Čile. Potrebovala sva čas zase, kot partnerja. In da nisva v prvotni vlogi zgolj mati in oče. Da sledimo svojemu ritmu in ne njenemu. Mislim, da je to zelo pomembno za vse pare.
Koliko razumevajoči smo, do partnerjev, ki so nam podobni in koliko do tistih, ki nam niso? Lahko dobro delujemo v enakopravnem partnerskem odnosu?
Pozitivno je, če imajo partnerji različne karakterje, vendar je nemogoče uspešno voditi razmerje, če imata partnerja preveč različne življenjske poglede in vrednote. Npr.: Če se en partner skozi življenje razvija, uči o sebi in življenju, se spreminja, na drugi strani pa ima partnerja, ki mu nenehno ponavlja: “Takšen sem, kakršen sem…”, potem bo slej kot prej njuna pot odšla po svoje. Oz. se bo en partner začel oddaljevati od drugega. Amapk verjamem, da moramo biti v ravnovesju v vsem. Pri vzgoji, v podjetju in družbi nasploh. Zelo daleč pa je že čas, ko so ženske gledale v naše hrbte. Danes moramo hoditi drug ob drugem.
Zanimiva mi je teza, da morajo ženske podpirati tri hišne vogale, in da si nalagajo nase skrb za vse in vsakogar. Kako vi gledate na to?
Nimam težav s tem, če nam je mar za druge, toda težava je, ko zanemarjamo sebe, in temu so bolj nagnjene ženske. Najprej poskrbijo za vse okoli sebe in če jim ostane še kaj energije, potem poskrbijo še zase. Dobro je, da so mlajše generacije takšna načela zavrnile, vendar je slabo, da so ta še vedno prisotna. V Šoli življenja govorim o t.i. pozitivni sebičnosti - da moramo skrbeti za lastne potrebe, sanje, strasti, saj lahko potem drugim damo najboljši del sebe.
Moški očitajo ženskam, ker so se spremenile, ženske pa očitajo moškim, ker se niso. Kako zakon in otroci vplivajo na ljubezen in strast?
Mnogi so prepričani, da poroka in otroci ubijejo strast v partnerskem odnosu. To se res pogosto dogaja zato, ker v življenju prejmemo popolnoma nove vloge in zelo težko najdemoza partnerstvo čas. Včasih je težko najti tudi duševni prostor, da razmišljamo o ljubezni, nas samih, kot tudi o partnerju. Razumem, da je težko. Še posebej, če so otroci zahtevnejši, ali če imamo težave na delovnem mestu, ali če nimamo miru z lastnimi starši ipd… In nemogoče je, če pod tašnimi pogoji nismo v miru s seboj. Zato moramo skrbeti zase, saj le tako lahko veliko storimo tudi za otroke in partnerje. In moramo se naučiti reči tudi NE vsakemu in vsem, ki si ne zaslužijo biti del našega življenja.
