Jesen, šola in maske...

Po zaključku počitnic navadno vedno pride “streznitev”. V smislu zavedanja, da je tistega brezskrbnega poležavanja na plaži konec in da smo znova vstopili v val novega – jesenskega obdobja. S prihodom septembra prihajajo številni novi izzivi in za mnoge novo šolsko leto. Nove prelomnice in nova spoznanja.

Letos je moja Kiana zakorakala v drugi razred, ki ga je zaznamovala polemika nošenja mask. Sama se zgražam, ker so otrokom v šolah po priporočilih NIJZ-ja v šolah nadeli maske. A po drugi strani par dni nazaj - festival Lent - v vsej svoji lepoti privabil s sledečo statistiko:


OSNOVNI STATISTIČNI PODATKI FESTIVALA LENT 2020

Število obiskovalcev: okoli 54.500

Prodane vstopnice in kapacitete prizorišč: 21.554

Art kamp: 18.000

Ostalo izven prizorišč: 15.000


In maske? Če ste zakorakali po mestu ste videli sliko. Brezmask... Velika gneča, zabaviščni park, trenje ljudi... In potem meni priporočajo, da naj moj otrok v drugem razredu nadene masko?

Narobe svet.


In če se vrnem nazaj v šolo... Lansko leto sem bila ena tistih mamic, ki so stale na vratih šolskega poslopja in si skrivaj brisale svoje solze. Letos priznam, me je tudi stiskalo v srcu. Zavedam se, da otroci rastejo, z njimi pa rastemo in se staramo tudi mi.



Svojega prvega šolskega dne se še danes zelo dobro spomnim. S sedmimi leti nas je v razredu pričakala stroga učiteljica. Tovarišica, smo ji takrat govorili in do nje gojili veliko spoštovanje. Na polici je imela dolgo šibo, s katero je ob nemiru v razredu precej glasno počila po mizi, in v trenutku preusmerila koncentracijo. Ob vstopu v šolo smo postali tudi pionirji in podali našo pionirsko zaobljubo. Prejeli smo Titovko (modro kapo z rdečo zvezdo) in rdečo rutico. Babica mi je kupila modro plesirano krilo in belo bluzico. Na vseh nastopih, svečanih proslavah in praznikih smo jih s ponosom oblekli, saj smo predstavljali združen enoten narod različnih republik. Vsem je bilo isto načelo podati pionirsko zaobljubo, s katero smo prisegli, da se bomo pridno učili in delali, da bomo spoštovali starše in učitelje in da bomo zvesti in iskreni tovariši. Da bomo ljubili svojo domovino, njene bratske narode in narodnosti in gradili novo življenje, polno sreče in radosti. Pravzaprav bi večino te prisege lahko uporabili še danes ampak zaključimo s totalitarno navlako, so takrat dejali tisti, ki so stali v prvih vrstah in salutirali. Danes več ne stojijo ampak sedijo.



Zgubil pa se je smisel, ki nas je vse povezoval. Simsel, ki je držal naš narod in smisel, ki ga več nimamo. Zadnje generacije, ki so s stisnjeno pestjo stale vsak dan pred razredno tablo in salutirale: “Za domovino!” “S Titom naprej!” so to zaobljubo zadale v šolskem letu 1989/1990. Takrat sem obiskovala tretji razred in spomnim se, da smo se učili o vseh republikah nekdanje Jugoslavije. Države, iz katere izhajajo naši sorodniki, bratje, seestre, babice, dedki, strici in tete. Da sem bila zadnja generacija, ki se je v šoli učila srbohrvaškega jezika in pisanja cirilice. Da smo bili zadnje generacije, ki se danes ob počitnicah na Hrvaškem ali nekdanjih državah Jugoslavije brez težav sporazumevamo, med tem, ko za to komunikacijo današnja mladina uporablja angleški jezik. Za zamislit.

Pa do branja prihodnjič!

Ne spreglejte:

© 2023 Agencija MIMA, Mihaela Margan Kocbek s.p.