top of page

3.kolumna revije L&Z


Jesen. Eden od tistih štirih letnih časov, ki smo jih včasih doživljali drugače, kajti meje med njimi se že drastično spreminjajo, v trgovinah pa nam po koncu poletja ponujajo tudi že decembrsko dekoracijo. Narobe svet si mislim na trenutke, a nebi smelo biti tako. Morali bi uživati vsak letni čas posebej, se naužiti njegovih lepot in jih dojemati z vsemi čutili. Kot smo jih nekoč… v mladosti. Morda bom v spodnjem pisanju našla odgovore zakaj tudi sama rada zajadram v spomine, ki me prevevajo v tem jesenskem obdobju. Narava je zamenajla svoje barve, ki so mi v tem letnem času še posebej ljube. Edino, kar me nekoliko iritira so jutranje temperature. To je čas, ko nikoli ne veš, kako bi se oblekel, da bi zadostil vsem temepraturnim nihanjem spreminjujočega dneva. Ne samo, da ne znam obleči sebe, kompliciram še pri hčrki z mislijo, da je nebi prehitro ulovil kakšen prehlad. In pozabim se vprašati, ali je moja mama tudi tako komplicirala?

Jesen mojega otroštva sem preživljala v naravi. Imela sem to srečo, da smo z družino živeli na obrobju Maribora. Natančneje za Tremi ribniki, ki se nahajajo na obrobju Mariborskega mestnega parka. Krasna pot me je vodila od šole domov do hiše, ki je bila na eni strani obdana s poljem, od zadaj pa se je razprostiral velik hrib z gozdom. Prijateljev nisem imela veliko. Moj sošolec je živel nekaj hiš stran, vsi ostali pa so bili starejši. Ni mi ostalo drugega, kot po večini fantovska družba. Dokaj hitro sem se naučila vseh njihovih veščin in preostalih neumnosti kot so: izdelovanje frače in ciljanje na sosedova okna, “kičkanje” in izdelovanje peska s pregradami za igro s frnikulami, ustvarjanje skrivnih tunelov v koruzi (dokler ni sosed znorel in nas preganjal…), plezanje po drevesih (in seveda tudi padanje z dreves), kot tudi skrivanje po vseh možnih grmičevjih. Veliko časa smo preživeli zunaj in si ga krajšali z igrami kot so: zemljo krast, gumitvist (mojega sošolca sem uporabila za držanje gumice, ki je bila na drugi strani vpeta na drevo) in podobnimi igrami. Potem, ko je prišla jesen, smo se potikali po gozdu in gledali v krošnje, kdaj bodo jesenski sadeži padli na tla. Predvsem nas je zanimal kostanj. Tisti sladki vonj po kostanju, ki se je širil ob vsakem jesenskem vikendu. Ko smo ga nabrali, je naš dedek zakuril ogenj in narezanega smo vrgli v peko. Komaj smo dočakali, da je bil pečen in s črnimi rokami lupili njegovo skorjo. Včasih je ded prinesel še novo stisnjen mošt, ki je nastal iz grodja naših brajd. Tudi tega smo sami obrali in ga stisnili v mali leseni kovinski stiskalnici. Lahko bi rekla, da je bil to prav poseben družinski praznik. Z mamo sva se velikokrat tudi odzvali vabilom na večje trgatve, ki so na štajerskem koncu še posbej zanimive. Po celodnevnem delu med vinogradi je sledil najlepši del, ko se je grozdje v stiskalnicah spremenilo v sladko tekočino in pospremila ga je zaključna zabava z obloženimi mizami domačih dobrot. Zadnja leta sem to počela pri prijateljici, vinarki Valeriji Frangež, ki me je naučila tudi tega, kako se nabrano grozje tepta z nogami. Lep in star običaj, ki ga na njihovi domačiji še izvajajo. Ja, jesen je prinesla svoje čare, s katerimi je zaznamovala moje otroštvo. In spet sem v sedanjosti, ko ne pomnim, kdaj sem nazadnje tako uživala in si utrgala trenutke za sprehod v naravi. Navadno vikende preživimo v oljarni in časa za izlete nimamo, a opažam, da bom morala, če bom želela ustvarjati spomine, omogočiti to tudi svoji hčerki. Da bo spoznala, kako lepo je v gozdu nabirati kostanj, vonjati vonj po gobah in se sprehajati med vinogradi. Da ji bom podarila en del mladosti, kot sem jo spoznala tudi sama.

Ne spreglejte:

bottom of page