Pohodništvo je del slovenske rekreativne kulture, zapisano je v naš DNK, v okolju, kjer živimo, je hoja v hribe in v gore naravna izbira gibanja, rekreacije, sproščanja in regeneracije. Prav slednje je v svojem vodnikuGorniška potepanja z otroki predstavil avtor Gorazd Gorišek, ki na zanimiv način staršem in ostalim podaja kar 55 opisov izletov za pohodniške izzive.
Gorazd Gorišek je gorski svet spoznaval že v mladih letih v strminah domačega Posavskega hribovja, s starši pa je začel obiskovati tudi visokogorje. Kasneje je z ženo zavil na zahtevnejša brezpotja in v plezalne smeri. Zadnje desetletje gorski svet raziskuje s svojo družino.
Pohodništvo je del slovenske rekreativne kulture. Kaj menite, kakšen je trend pohodništva v Sloveniji med mladimi? Narašča ali pada?
Veselilo bi me, če narašča in mislim, da je tudi v resnici tako. V Sloveniji je res veliko možnosti gorniškega udejstvovanja. Staršev, ki zahajajo v gore z mladimi, je vedno več, veliko pa je tudi planinskih krožkov v osnovnih šolah. Če temu dodamo če izlete planinskih društev, ki imajo velikokrat tudi svoje podmladke, je to že kar lepa številka. Tudi mi na naših izletih vse pogosteje srečujemo nam podobne gorniške družine.
Izdali ste kvaliteten priročnik za vse starše in seveda tudi otroke. Kako je sploh nastala ta ideja, za tovrsten izziv?
Po že nekaj izdanih vodnikih to ni bil kakšen poseben izziv. Založba me je povabila k sodelovanju, imel sem nekaj časa za razmislek in se odločil, da bom, glede na to, da z ženo in hčerkama že nekaj let obiskujemo gorski svet, napisal tudi vodnik, ki vabi v gore celo družino. Razlika pri tej knjigi je le v tem, da so bile prejšnje namenjene (predvsem) odraslim, z zadnjo pa vabim v vzpeti svet tudi otroke. Seveda so Gorniška potepanja z otrokinamenjena tudi odraslim, pa naj bodo to starši, učitelji, vzgojitelji in drugi, ki bi radi z nadebudno mladežjo obiskali kakšen hrib, goro ali naravno oz. kulturno znamenitost.
Kako privzgojiti otrokom ljubezen do hribov in gora? (Je kakšno pravilo, kdaj se je najbolje z otrokom odpraviti v hribe in pri kolikih letih? Vidimo, da se mnogi odpravijo že z dojenčki…)
Kdaj z otroki v hribe? Če se malo pošalim, bi lahko rekel, da je pravilo, da pravila ni. Starši se morajo sami odločiti, kdaj je pravi čas. Pomembna je postopnost. Z dojenčki verjetno ne bomo ravno osvajali dvatisočakov, saj imamo blizu vsakega mesta kakšno vzpetino, kamor se lahko odpravimo. Z ljubeznijo do hribov in gora je pa tako: če sta starša – tako kot sva midva z ženo – zaprisežena hribovca, otroci to dejavnost spoznajo še preden se dobro zavedajo, kaj sploh počno. (smeh) Skratka, postane del njihovega življenja.
Všeč mi je, da je priročnik namenjen tudi starejšim in mlajšim, ki niso tako kondicijsko pripravljeni in želijo spoznati njihovim trenutnim sposobnostim primerne poti. Katere bi izpostavili?
V knjigi je kar nekaj krajših izletov, ki niso daljši od štirih ur: Trebni vrh nad Trebnjim, Košenjak nad Dravogradom, Planina nad Vrhniko, Slivnica nad Cerknico itd., Tromejnik na Goričkem pa je le uro dolg sprehod po učni poti do mejnega kamna, kjer se stikajo Madžarska, Avstrija in Slovenija. Ne nazadnje je v knjigi tudi precej izletov, ki jih lahko skrajšamo in prilagodimo svojim zmožnostim.
Kako ste izbirali te pohodniške poti?
Izbor je bil na začetku mnogo obsežnejši. Ko sem pripravljal končni seznam, sem upošteval predvsem to, da bi bila pot otrokom zanimiva in cilj na katerega se odpravljamo povezan s kakšno legendo, pripovedko ali pravljico. Nekaj teh je, ob ilustracijah Zvonka Čoha, tudi predstavljenih v knjigi.
Predvsem so poti takšne, da je lažje tudi staršem. Sami ste preizkusili to s svojo družino drži?
Seveda, te poti in še mnoge druge.
Drži, te in še mnoge druge. Starši bodo ob prebiranju knjige zagotovo dobili obilo idej kako motivirati otroke za obisk vrhov. Vsaj namen je takšen. Upam, da mi je uspelo.
Kako vaši hčeri doživljata gorniška potepanja? Sta radi v naravi?
Gorniška potepanja so v naši družini nekaj običajnega, saj je v naravi, v hribih, naš dom; pravzaprav tako visoko, da je kar nekaj vrhov v knjigi nižjih od našega bivališča. Vprašanje, če sta hčerki radi v naravi, je torej zgolj retorično. (smeh)
Kaj vse vsebuje priročnik? Kaj bodo starši vse našli v njem?
V uvodnem delu sem na osnovi lastnih izkušenj razložil, kako je zahajati v gore (tudi) z otroki. Vseh 55 izletov je razporejenih po slovenskih pokrajinah, ki so razdeljene na preglednem zemljevidu po barvah, ki se v osrednjem delu pojavijo pri opisih poti. Vsak cilj vsebuje v posebnem izpostavljenem okvirju osnovne podatke kot so nadmorska višina cilja, višina izhodišča, višinska razlika, primeren čas za obisk, dolžina izleta, zahtevnost poti, predstavitev koč, ustreznih zemljevidov ter zanimivosti ob poteh in v bližini. Pri vsakem izletu so navedene tudi GPS koordinate in QR-kode izhodišč. V uvodnem delu vsakega poglavja na kratko predstavim cilj, sledi opis vzpona in sestopa, na koncu priročnika pa je tudi preglednica vseh opisanih poti z dodatnimi podatki, ki lahko koristijo pri načrtovanju izleta: možnost javnega prevoza, prenočišča, igrala, žigi, dostopnost z otroškim vozičkom, seznam družinam prijaznih koč …
V času virtualnega sveta bi morali več v naravo, ravno zato, da otrokom pokažemo, da resnični svet ni računalniška igrica… vaše besede, ki so se me dotaknile. Kako gledate na to področje socialnega življenja, ki prepleta mlade?
Socialna omrežja, če imate njih v mislih, so že v redu (z vsemi “nujno potrebnimi” napravami vred), dobro pa je, če otroci/mladostniki ne živijo samo za to in od tega ter da se njihovo druženje, če malo poenostavim, ne konča v trenutku, ko se izprazni baterija na pametnemu telefonu. Ni bilo enkrat, ko je na kakšen vrh prišel mlad par in namesto obširnih razgledov “občudoval” ekran, kamor je bilo treba karseda hitro poslati svojega selfija in pregledati vse ostale “nujno” potrebne podatke. Moram reči, da te hribovske discipline še nisem osvojil, čeprav še nisem tako zelo star. (smeh)
V vodniku ste zbrali kar 55 priljubljenih vrhov, pri čemer ste poskrbeli tudi za večjo zanimivost le teh. V kolikšnem času ste opravili vse te vzpone, izlete in se morda spomnite kakšne zanimive anekdote?
Ker smo na izletu (skoraj) vsak konec tedna, bi lahko teoretično vsako leto nastala dva vodnika s 55 cilji. (smeh) Zanimivih dogodivščin se je nabralo že precej. Pred nekaj leti smo šli na Grintovec, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp. Ker ni ravno običajno, da se nanj vzpenjajo predšolski otroci, čeprav pot ni zahtevna, so punci sestopajoči, ki jih je bilo kar precej, zelo pogosto hvalili in vzpodbujali. Najmlajši je bilo po nekaj pohvalah tega dovolj in je kar na glas povedala, da ji gre to že malo na živce. Presenečenje sestopajočih je bilo precejšnje… Če zagledajo otroke, so še posebej prijazni tudi oskrbniki koč. Tudi če (uradno) kuhinja ne dela, najmlajši vedno dobita kakšen priboljšek, enkrat zelo okusne mafine, drugič pa je oskrbnik sicer povedal, da je vsega zmanjkalo, ko pa je za mizo zagledal mularijo, je, čeprav smo že vlekli na svetlo zalogo iz nahrbtnika, kmalu našel porcijo okusnega ričeta: za majhne lačne želodčke – kot je rekel.
Zanimivo mi je tudi to, da ste vse te poti z družino prehodili večkrat in vzporedno z opisanimi turami ste dodali tudi zanimive zgodbe, vezane na samo pot, znamenitosti… Poskrbeli pa ste tudi še za druge nasvete… nam zaupate kaj vse potrebujemo preden se odpravimo na popotovanje z družino? In kako naj izberemo pravo turo?
Za celosten odgovor je premalo prostora, zato je najbolje v roke vzeti knjigo o kateri govoriva. (smeh) Na kratko: pri izbiri izleta je pomembna postopnost. Začnimo z lažjimi oz. krajšimi izleti, in, če je odraslim in otrokom všeč, nadaljujmo z daljšimi in težjimi pohodi. Dolžino in zahtevnost izleta moramo seveda prilagoditi najmlajšemu oz. najmanj izkušenemu pohodniku. Za krajše izlete po sredogorju ne potrebujemo posebne opreme, le ustrezna oblačila in obutev. In seveda dobro voljo – potem bo lepo!
Fotografije: osebni arhiv Gorazd Gorišek
