Čedalje več mladih se odloča, da zapustijo svojo rodno domovino in se odpravijo, kot pravi znan rek: S trebuhom za kruhom. Da v Sloveniji ni prihodnost zanj, je spoznal tudi Denis Škerget, ki je našel svoj novi dom v Mehiki in se predal igralski karieri v tujini.
Pred štirimi leti ste spakirali kovčke in zelo mladi zapustili Slovenijo. Kako to, da ste si upali, se odločili za takšen korak?
Moja želja je bila študij igre. Že od devetega leta vem, kaj želim početi, in to me je pripeljalo do Mehike. Najtežje, mislim, da me še čaka, ampak trenutno stvari potekajo še bolje, kot bi si želel. Najtežje mi je bilo na začetku zaradi jezika (ne glede na to, kako zelo imam rad španski jezik) igrati v tujem jeziku ni najlažje. Ko sem igral v slovenščini, je bilo vsekakor udobnejše. Vsekakor z veliko truda in discipline se tudi na to navadiš. Mislim pa, da je pri tej odločitvi najbolj pomemben cilj in kako močna je želja. Res pa je, da je nor občutek, ko počasi dosegaš svoje sanje in iz dneva v dan kuješ svojo pot.
Kaj vas je v Sloveniji motilo oz. kakšne želje so vas gnale v svet?
V Sloveniji se mi zdi, da smo zares majhni (premajhni) za mnogo stvari. Nenazadnje govorimo o državi z dva milijona ljudi. In res ni primerjave z Mehiko, kjer so minimalne možnosti iz Slovenije v Mehiki neštetokrat večje. Pa ne samo to. Mislim, da se na drugem koncu sveta lahko veliko naučim. Tukaj je neizmerno veliko gledališč. Veliko televizijskih hiš (2 največji televizijski hiši sta prav v Mehiki). Na področju igre je veliko lažje najti pot in željeno izobrazbo tukaj, kot pa pri nas. Tudi ena izmed mojih zelo dobrih prijateljic se je preselila v Avstralijo in oba sva istega mnenja: namesto 100% daš od sebe 200% ker se zavedaš, da si dejansko sam in nimaš druge ocpije, kot da se potrudiš in uresničiš svoje načrte.« Če le imaš priložnost ustvarjati in živeti v tujini potem jo izkoristi. Pravijo, da se priložnost ne pojavi dvakrat.
Zakaj ste si za končni cilj izbrali Mehiko?
Prav zaradi zgoraj omenjenga – neštitih možnosti, ki jih imaš kot umetnik. Zdi se mi, da je Mehika država priložnosti. Imaš veliko opcij. Vendarle govorimo o enem izmed največjih mest na svetu… Veliko ljudi reče… Pa saj se zgubiš med vsemi temi ljudmi.. Res je! Vendar tako, kot se lahko izgubiš lahko tudi pridobiš in izkoristiš to sebi v prid. Še vedno vztrajam, da če je želja dovolj močna in greš korak za korakom in stvari narediš, kot je treba se slej kot prej tvoj trud poplača.
Kako ste se privadili na življenje tam in kako ste se znašli?
Moje življenje v Mehiki se je začelo pred štirimi leti na Playi del Carmen, kjer sem delal v hotelu kot animator. Tam mi je sobo priskrbel hotel. Moram pa priznati, da se vsako leto vrnem tja… Meni osebno je to najlepši kraj na svetu. Zares. Tam sem bil devet mesecev, nato sem se preselil v Ciudad de Mexico, kjer sem prve mesece preživel pri zelo dobri prijateljici, ki je prav tako iz Slovenije. Nato sem poiskal stanovanje v varni in udobni zoni. Čeprav velja Ciudad de Mexico za eno največjih mest na svetu, je javni promet precej dobro urejen. Na izbiro imamo podzemno železnico in metrobus, kar je precej poceni in varen. Za manj varne veljajo kombiji oziroma avtobusu podobna vozila, ki se imenujejo mikro. Ta so med najugodnejšimi prevoznimi sredstvi, vendar zato tudi manj varna, predvsem za tujce. Z mikrom lahko za 5 pesov (0,30 evra) prepotujemo vse mesto, vendar mikro nima začrtane linije in je v zasebni lasti - kot nekakšen velik taksi. Zaradi varnosti je precej pomembno, da ne uporabljamo javnega transporta v poznih večernih urah, čeprav so v zadnjem času policisti na vsakem koraku. Na vsakem koraku v mestu lahko naletimo na sveže stisnjene sokove tropskih sadežev, kjer jih prodajajo ljudje iz predmestja kot dodaten zaslužek. Na daleč se opazi razlika med premožnejšim delom mesta in manj premožnim, običajno imajo večstanovanjske hiše poskrbljeno varovanje, kjer je varnostnik navzoč večino časa. Sam sicer prebivam v središču mesta, kjer je za varnost dobro poskrbljeno. Skozi sem seveda moral skrbeti, da imam delo predvsem zaradi vize. Trenutno delam, kot koordinator angleške jezika (ki ga tudi poučujem) v eni izmed privatnih šol, ter kot učitelj dramske igre – že naslednje leto pa bo ta skrb odveč, saj dobim že stalno vizo.
"V Sloveniji se mi zdi, da smo zares majhni (premajhni) za mnogo stvari. Nenazadnje govorimo o državi z dva milijona ljudi. In res ni primerjave z Mehiko, kjer so minimalne možnosti iz Slovenije v Mehiki neštetokrat večje."
Kako pa je vasa družina sprejela, da živite tako daleč od njih?
Za moje domače ni bilo preprosto. Ampak vsi vemo, zakaj je prišlo do te točke. Predvsem je res, da ko se posloviš, se še ne zavedaš, da teh ljudi morda dolgo ne boš videl. Hkrati si vzhičen, ker veš, da greš naproti novi izkušnji. Nisem si predstavljal, da bom po treh mesecih začel pogrešati vse, tako da sem imel kar krizo. Ampak tudi to je treba preživeti. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Letos so me v Mehiki obiskali tudi mojo starši. Res sem bil vesel saj sedaj razumejo veliko stvari. Vedo kje živim, kakšen je moj način življenja tukaj. Predvsem pa imajo drugačno sliko o Mehiki. Zares sem vesel, da sta uspela priti in tukaj ostati kar cel mesec in s tem sta spoznala kar precej Mehike. Res smo se zelo zabavli. Upam, da bodo kmalu imeli tudi moji bližnji prijatelji doživeli Mehiko. Predvsem zanimivo je bilo, ker je tukaj način življenja res zelo drugačen kot pri nas. Tudi hrana… Res je bilo pestro.
Kako bi opisali življenje v Mehiki za primerjavo s Slovenijo. Je tam boljše? Težje …?
Mehika ima žal zares veliko število socialnih težav. Vendar je tujcem tukaj veliko lažje kot Mehičanom, ki so zelo rasistično usmerjeni. Veliko je tujcev, ki so zares uspešni. Sploh nas Evropejce zelo cenijo. Ne vem, čemu imajo tak odnos, ampak to je, zame k sreči, realnost. Kot nazoren dokaz naj omenim, da sem delal v Playi del Carmen, kjer je bila moja plača občutno višja od plače sodelavca, ki je bil Mehičan in je delal popolnoma enako število ur ter opravljal iste dejavnosti kot jaz. Meni so celo ponudili boljše stanovanje (večji prostori, klimatska naprava …). Morda cenijo tudi to, da smo točni, zanesljivi in predvsem delavni. Pravzaprav bi lahko rekel, da obstaja nekakšna lestvica, kjer smo Evropejci na vrhu, sledijo Američani in Kanadčani, Brazilci in Argentinci pa na »tretjem« mestu lestvice. Šele za vsemi temi se znajdejo Mehičani, nato pa prebivalci iz Srednje Amerike (Gvatemala, Honduras …), ki pa so večinoma res nezaželeni. Je pa en dan tipičnega mehičana predvsem drugačen našemu. Tipičen dan zaposlenega Mehičana se začne z izdatnim zajtrkom, ki najbolj spominja na naše kosilo. Po navadi jedo meso, jajca, avokado, šunko, sir. Med 9. in 10. uro začnejo službo. V času kosila imajo na voljo od dve do tri ure. Nekateri si kosilo prinesejo v plastičnih posodah, večina jih obeduje zunaj. Imajo namreč fonde - ti so še najbolj podobni menzam, kjer je sorazmerno poceni hrana podobna doma pripravljeni hrani. Ali pa jedo na tržnici. Potem se vrnejo na delo in so v službi nekje do 19. ure - oziroma dokler ne zapusti delovnega mesta njihov nadrejeni. Potem gredo domov in ne počnejo nič. Ženske, če seveda hodijo v službo, imajo precej podoben dan. Običajno je, da ima srednji sloj gospodinjsko pomočnico, tako jim doma ne ostane veliko dela. Običajno je tudi, da se konec tedna zabavajo. Ob petkih in sobotah radi hodijo plesat, v kino ali popivajo in se družijo s prijatelji. Znani so tudi po nenehnih praznovanjih ob družinskih ali državnih praznikih, verskih in podobnih - že najdejo kakšen razlog za "fešto". Mehika ima kar nekaj obale, je pa v veliko predelih morje mrzlo in z zelo močnimi tokovi, tako da morje, kot smo ga vajeni mi, odpade. Na turizem pa slabo vplivajo tudi orkani, ki so kar pogosti. So pa drugi obalni deli, ki so mirnejši in tudi zato bolj turistično obiskovani. Da pa so vedno plusi in minusi pa je vseposod. Mislim, da če se odločiš, da boš v določeni državi živel ti ne preostane drugega, kot da se prepustiš toku.
Ob vsem tem veliko časa posvečate tudi igralstvu. Kakšne možnosti imate tam?
Res je! Čez teden učim v šoli zraven angleščine tudi dramsko igro. Čez vikende pa igram. Tako, da sem v bistvu ves čas obkrožen z igro in dramskim ustvarjanjem. Trenutno delam za igralsko podjetje MAEFI, katerega lastnica je moja zelo dobra prijateljica Georgette Terrazas. Nastopamo s skoraj vsemi zgodbami Disney (Ledeno kraljestvo, Trnjulčica, Pepelke, Sneguljčica, Aladin, …), kjer igram prince, po različnih lokacijah v Mexicu City. Trenutno sem skoncentriran na to. Ko se zaključi šolsko leto pa dobim tudi že stalno vizo, kar pomeni, da se bom lahko podal v kakšne bolj avanturisitčne projekte večjih televizijskih hiš. Če se bodo stvari odvijale, kot so se do zdaj – več kot odlično. Korak za korakom. Morda se zdijo majhni ampak res mislim, da za enkrat ti majhni koraki grejo v pravi smeri.
Bi lahko rekli, da imate tam večje možnosti za uspešno kariero kot pri nas? Kako gledajo na vas, glede na to, da prihajate v tako eksotično deželo iz manjhe Slovenije pod Alpami?
Tukaj je moj odgovor vsekakor pritrdilni. Imel sem že priložnost sodelovati pri več snemanjih. Snemanje se v veliko primerih precej razlikuje od načina, ki smo ga vajeni pri nas. Precej denarja se nameni snemalnim kulisam; poznam primere, ko so zgradili celotno vas, ki so jo pozneje uporabili kot kuliso za snemanje televizijskih serij. Ekipe, ki sodelujejo pri snemanju nadaljevank, so izjemno profesionalne in zelo izkušene na svojem področju, saj ustvarjajo nadaljevanke, ki jih gleda velik del sveta, sploh špansko govoreči. Kot sem že poudaril, so tudi tukaj pomembna poznanstva, več »pravih oseb« poznaš s tega področja, več možnosti imaš, da te tudi povabijo na avdicijo ali morebiti že kar na snemanje. Veliko vlogo pri snovanju, ustvarjanju in snemanju telenovel ima mednarodno znana produkcijska hiša Televisa, ki je tudi sicer največja televizijska hiša v Latinski Ameriki in tudi posname največ kakovostnih telenovel. Pred kratkim so odprli svojo produkcijsko podružnico tudi v Miamiju, kjer so telenovele tudi zelo priljubljene. Kot zanimivost gre omeniti, da produkcijske hiše svoje nadaljevanke, ki imajo običajno precej veliko število delov, prilagajajo glede na gledanost. Tako se včasih zgodi, da določeno nadaljevanko zaradi slabe gledanosti skrajšajo in predčasno prenehajo snemanje nadaljnjih delov, spet pri drugih se zgodi, da dodajajo dele in s tem ohranijo gledanost. Tu je možnosti za uspeh nešteto. Prav na vsakem področju imaš možnost uspeti, ker je urejenost na področju podjetništva veliko manj stroga in veliko bolj fleksibilna, tudi zakoni so veliko manj strogi in se ne izvajajo dosledno. Tako lahko začneš brez vsakršnega kapitala in dokaj hitro ustvariš neki prihodek ter od tam rasteš naprej. Če imaš dobro idejo in točno določen cilj, si vsaj približno organiziran ter priden, lahko sorazmerno hitro preživiš s svojim poslom. Sam sem že od devetega leta dalje imel zelo jasen cilj, kaj želim početi v življenju. Študij, ki sem ga vpisal v Sloveniji, sem ga zgolj zaradi pritiska, v slogu "nekaj pač moraš študirati" - niti približno zato, ker bi me ta študij veselil ali ker bi res želel poiskati službo na tem področju. Zato sem že pred študijem začel razmišljati o tujini. Če se že odločiš, da greš v tujino, moraš imeti res pravi načrt, ker stvari niso lahke. Ampak ko dosežeš to, kar želiš, je vse poplačano. Že na sami poti do tega je občutek neverjeten. Kaj vse človek zmore in doseže, ko dela to, kar res želi - neverjetno!
Lansko leto ste bili v središču velikega potresa, ki je prizadel Mexico city. Kakšno je stanje tam? Kako so se ljudje odzvali na pomoč in kako se sanirajo zadeve?
Res je! Na žalost je potres kar zelo prizadel Mehiko. Nevrjetno je tole, da se je potres zgodil na isti dan kot 19/09/1985. Razlika je bila le ta, da je tokrat potres presenetil ob 13 :15 popoldan (pred 10 leti se je zgodil ponoči). Jaz sem bil v šoli – imeli smo pouk, ko smo zaslišali sireno in začutili premikanje. Skupaj z otroci smo stekli na dvorišče. Tam smo počakali, da se je vse skupaj umirilo. Hvalabogu se nam ni zgodilo prav nič. Tako, da tudi nismo vedeli da je bil potres tako močan. Res pa je, da se je podrlo večinoma stavb, ki so že zelo stare. Moram omenit tudi da je del Mexica City zgrajen na jezeru. Tako, da mislim, da je tudi to v veliki meri vplivalo na ves kaos, ki je prišel z potresom. Pred tem “ta hudim” smo imeli en manjši potres, ki bi lahko služil, kot nekakšno opozorilo – pa temu (žal) ni bilo tako. Umrlo je veliko ljudi (od tega tudi veliko otrok), veliko ljudi je ostalo brez strehe nad glavo, veliko ljudi je na ulicah. Življenje se je za nekaj trenutkov ustavilo. Javni prevoz je bil pet dni popolnoma zastonj. Pouk je bil odpovedan za en teden v Mexico City in okolici. Nekatere šole so pouk odpovedale celo za 2 tedna.
Vrnitev v šole je bila tokrat pospremljena s starši otrok in arhitekti saj so skupaj pregledali šole če so pripravljene in v dobrem stanju, da se pouk lahko nadaljuje (to bi morda morali narediti že po prvem potresu pa stvari niso vzeli resno). Moram pa priznati, da so mehičani tokrat stopili skupaj in skoraj na vsakem vogalu organizirali centre za pomoč, kjer so zbirali hrano, odeje, oblačila,.... Tukaj moram tudi omenit, da potres ni prizadel samo Mexica City ampak tudi Oaxaco y Chiapas. Politiki so se naredili neumne in z njihove strani nikakršne pomoči in prav zaradi tega so ljudje še bolj besni. Veliko je bilo prostovoljcev, ki so reševali ljudi iz ruševin. Veliko ljudi je organizralo centre, kjer bodo ti ljudje začasno nastanjeni. Prav tako so organizirali centre za pomoč za hišne ljubljenčke saj je prav tako veliko psov in mačk ostalo na ulicah. Situacija res ni prijetna… Moram priznati, da so deli Mexica City v katerih ni sledi o potresu. Življenje danes že poteka normalno. Res pa je, da bodo ljudje, ki so ostali na cestah potrebovali veliko časa, da bodo znova imeli lasten dom. Tako, da mislim, da prava kriza za te ljudi šele prihaja. Trenunto imajo pomoč saj so vsi ljudje “tukaj” za njih. Kaj pa bo čez dva meseca? Zares upam, da se bodo stvari odvijale po najhitrejši možji poti in da se bodo čim prej vrnili v ritem življenja, ki so ga imeli. Predsednik sicer obljubla da bodo ljudje dobili “nazaj” svoje domove do decembra. Upajmo, da bo obljubo izplonil in ne bo ostalo samo pri besedah!
