Kaj pa ti meni lahko nudiš?
Moj legendarni stavek iz oddaje Sanjska ženska. Se ga spomnite?
Ravno zadnjič je neka moja oboževalka pod moj blog napisala tale stavek in me izzvala, da se razpišem na to temo.
Danes smo ženske precej agresivne. Tukaj mislim predvsem na posel, delo in družino. Agresivne smo do moških v smislu stavka: Kaj nam lahko nudite, kar si same ne moremo...
Danes, po 13-ih letih od snemanja oddaje Sanjska ženska dojemam, kako zelo zrelo sem razmišljala pri svojih mladih letih. Stavek sem takrat izrekla enemu od fatov (Ediju) med večerjo, ki smo jo snemali v Goriških brdih in sicer v Movii.
S fantom sva se precej časa pogovarjala in iz njega nisem mogla izvleči konstruktivnega pogovora, ki bi zadovoljil žensko naravo. Vsaj mojo radovedno naravo. Na vprašanje, če bi imela družino kaj bi počel, mi je odgovoril, da bi z otrokom igral igrce. In ja, čez vikend bi mi opral bi mi avto . Joj, kako se spomnim tega stavka (smeh). Ampak Edi verjeno ni vedel, kam ciljam in se je med mojimi vprašanji izgubil...
Mene pa je zanimalo predvsem to, kaj mi lahko moški nudi razen tega, da mi opere avto in se igra z otrokom.
Mnogi so to razumeli v smislu iskanja materialistične zadovoljitve. A je morda kdo pomislil, kaj res potrebujemo ženske? Ženske, ki pridemo tako daleč, da ne potrebujemo moškega, da bi nam opral avto, ker si to zmoremo same? Niti ne potrebujemo moškega, ki bi nam kupil ta avto, ker si ga lahko same?
"Agresivne smo do moških v smislu stavka: Kaj nam lahko nudite, kar si same ne moremo... "
ŽENSKE=MOŠKI=ŽENSKE
Kaj potrebujemo in kaj nudimo?
Kaj ženske pričakujemo od moških? Kaj nam lahko moški nudijo in kaj lahko me nudimo njim?
Rabimo, da nam kupujejo stvari? Mislim, da ne, ker si jih lahko same. Morda razmišljam, da smo tukaj šle celo predaleč. Želele smo postati samostojne, postale smo borke, feministke... Vse zmoremo in znamo. Same!
Ampak ob vsem tem..., ko to pišem in razmišljam... se sprašujem če si tega res želimo. Zdi se mi, da sem prišla do točke, ko se več ne rabim dokazovati. Moj mož ve, kaj sem sposobna in kaj znam. Kaj dosegam iz dneva v dan in kaj ustvarjam. Morda je prišel trenutek, ko bi se naslonila nazaj in za strenutek postala zgolj mati, žena in ljubica. Ne poslovna ženska, poslovna mati, poslovna žena in poslovna ljubica. Ko bi odmislila vsakodnevno ihto dokazovanja kaj vse zmorem, in del vsega tega prenesla na moškega. Na moža, ki je v vsem tem času feministične evolucije izgubil tisto svojo »moškost«. Moškost v smislu poskrbeti za družino. Poskrbeti pomeni tudi za ženo. Da bi nam lahko nudili to, kar so včasih možje nudili ženam. To, kako so možje poskrbeli za dom med tem, ko so žene poskrbele za otroke...
"Morda je prišel trenutek, ko bi se naslonila nazaj in za strenutek postala zgolj mati, žena in ljubica!"
Utrujena sem. Utrujena od tempa, ki ga narekuje družba. Tempa, ki ga nekako od nas žensk pričakujejo...
Foto: Natalija Jelušič Babič
Obleka: Poročna Kamrica
