V Mariboru več kot uspešna premiera Naberšnikovega filma Slovenija, Avstralija in jutri ves svet!
Na filmskih platnih je končno ugledal luč sveta celovečerni slovenski film režiserja Marka Naberšnika. Slovenija, Avstralija in jutri ves svet bo gledalca popeljala v zgodbo junaka Borisa, ki živi in dela v Mariboru. Zgodba, ki te ne pusti ravnodušnega in zgodba, ki se je dotaknila tudi številne mariborčane na predpremieri, ki se je zgodila v Maribox-u v okviru 28. Mednarodnega filmskega festivala Liffe.
V glavni vlogi je lik Borisa odigral Jure Ivanušič, s katerim sva poklepetala in za revijo Nova je v času poletja nastal tale intervjujček, ki ga bom delila še z vami.
Jeseni bo na filmska platna prišel celovečerni film režiserja Marka Naberšnika Slovenija, Avstralija in jutri ves svet! Ste že kaj na trnih, kako bo slovenska publika sprejela ta film?
Niti ne. Delali smo pošteno, zgodba je sodobna, na nek način bi lahko celo rekel, da oriše življenje našega slehernika od nižjega srednjega sloja naprej. Zato me, bolj kot da bi bil na trnih, v bistvu zanima, kako bo slovenska publika sprejela ta film.
Film se je snemal lansko leto v Mariboru. Kako ste se počutili na snemanjih, glede na to, da prihajate iz Maribora?
Na čase je bilo res surrealno. Ne samo, ker je bilo sploh prvič, da sem snemal v Mariboru, ampaj tudi zato, ker smo upodabljali moje rojstno mesto in realne ljudi v njem. Počutil sem se morda celo malo dodatno inspiriran.
Samo mesto je včasih živelo zaradi svoje bogate industrijske cone. Danes je žal le ta senca same sebe. Kako ste prikazali to avtentičnost samega mesta?
To vse se zrcali v protagonistih zgodbe. Mislim, da je Marko, kot scenarist, ohranil stik z Mariborom in fino uspel ujeti duh mesta, kot je danes, z očmi nekoga, ki ga pozna tudi, kot je bilo nekoč.
Če se dotakneva same zgodbe, tokrat bo drama in komedija, kjerigrate glavnega junaka Borisa. Koliko sebe ste lahko dali v glavni lik in kako ste doživljali Borisa?
Boris je obstajal samo na papirju, dokler nismo pričeli s snemanji. Skušal sem ga upodobiti kot enega tipičnih Mariborčanov, ki se zaveda, da ima srečo, ker je v službi, hkrati pa hrepeni po nečem boljšem. Po nekih ameriških sanjah, ki se jih niti sam popolnoma ne zaveda.
Je Boris predstavnik ljudstva, ki še danes v Mariboru hrepeni po lepšem in boljšem življenju? Kakšna je njegova vloga v filmu?
Boris je vzdrževalec v neki tovarni, živi življenje človeka z družino v srednjem sloju. Ko žena izgubi službo, se eksistenca družine malo zamaje pod nogami. Splet naključij pripelje soseda Igorja, preko katerega se Boris navduši za mrežni marketing. Za zaslužek postrani. Seveda se stvari zapletejo...
Če potegneva črto, je rdeča nit v tem, da se sreče ne da kupiti na silo. Nam zaupate, kaj ste se tudi sami naučili v filmu?
Mislim, da film lepo odpira vprašanje, kaj sploh je sreča. In kaj vse si ljudje predstavaljajo pod tem pojmom. Užival sem ob dejstvu, da nisem sam in da smo se v ekipi zbrali ustvarjalci, ki zmago kapitala postavljajo pod vprašaj.
Koliko zahtevna je bila Borisova vloga in kako se vi kot igralec poistovetite z tovrstnimi vlogami?
Vlado Novak, ki v filmu upodablja Igorjevega očeta, mi je nekoč, ko sva bila še sodelavca v gledališču, dejal, da te vedno sreča prava vloga. In tako sem se tudi počutil, ko sem prebral scenarij. Sicer to ni bila prav lahka vloga. Oziroma hvaležna. Že tako ali tako je filmska igra nekoliko drugačna kot gledališka, saj kamera posname vse, moj lik, ki pelje zgodbo, pa mora biti resničen človek iz krvi in mesa, da zgodba sploh zafunkcionira. Vzporednice ima tudi z Goethejem. Igor, ki ga je odigral moj sošolec iz Akademije, Aljoša Ternovšek, je neke vrste Mefisto, moj Boris pa Faust. Ob samem orisu karakterja, kot je bil napisan, sem mu sam želel vdahnit še nekaj upanja in hrepenenja po boljšem. Mariborčani bi naj bili po tradiciji veselega duha in zato optimisti.
Nam zaupate kakšen posebej zanimiv trenutek iz snemanja filma?
Bilo je marsikaj zabavnega, najbolj zanimivo, oziroma nadrealistično, pa je bilo snemanje posteljne scene, ko se Boris zaplete s Petro iz mrežnega marketinga, ki jo je upodabljala Mojca Simonič. Moja bivša.
Kako pa ste doživljali režiserja Marka Nabršnika? Kako je delati pod njegovo taktirko?
Z Markom se poznava že dolgo. Še iz mariborskih časov. Prvič sva skupaj igrala v predstavi „Alan Ford“ v produkciji Dramskega studia, v režiji Irene Varga. Bil sem tudi na projekcijah njegovih prvih kratkih filmov pred študijem režije. Marko je preprost, iskren, študiozen in zato močan. Super ded.
Kaj pa ostali soigralci? S kom ste imeli največ skupnih kadrov in kako ste dojemali skupno delo?
Največ sem snemal z Minco Lorenci, ki je igrala mojo ženo v filmu. Nekoč sva že skupaj igrala v gledališki predstavi, v Schnitzlerjevem Vrtiljaku in že takrat sva se igralsko in osebnostno lepo ujela, zato je bilo snemanje z njo užitek.
Film se je predstavil tudi na 70. Filmskem festivalu v Cannu, kjer je bila tudi slovenska ekipa. Kako je bilo in kako ste doživljali film, ko ste ga prvič videli?
V Cannesu je bila projekcija, ki je bolj stvar producentov in režiserja. Sam se projekcije sicer nisem udeležil, mi pa je Marko dejal, da je z izkupičkom na tej tržnici kar zadovoljen. Doslej sem ga na internih projekcijah videl dvakrat. Pri prvem gledanju sem se hote ali nehote osredotočil samo na svoj lik, tako da filma nisem videl objektivno, kot bi ga iz oči gledalca. Sicer pa se je na tej projekciji to dogajalo tudi vsem trem mojim soigralcem iz filma, tako da filma ob prvem ogledu nismo videli. (smeh).
Kaj menite, kaj lahko pričakujemo v jeseni, ko bo ugledal tudi uradno luč sveta?
Vsekakor film, ki reflektira dejansko stanje v Mariboru. Mislim, da realno. Meni osebno je všeč, da je tiste sorte film, ki lahko gledalcu, pa tudi če ni iz Maribora, lahko odpre nekaj novih vprašanj.
Vir: NOVA
Napisala MIMA
Foto: Marko Pigac
Ostala igralska zasedba
